Čudni zapiski Dj Svaljka … :
O Produkcijskih metodah :
Code Red Frequency je pesem, ki govori o tem, kako se lahko pojavi neznana frekvenca iz preteklosti ali prihodnosti in pripoveduje o tem kako se je svet hitro spremenil v enaindvajsetem stoletju. V času, ko krojijo javno mnenje in podobo algoritmi velikih korporacij, se je DJ Svaljk odločil, da bo iskal prihodnost v nematerialnem svetu vibracij, ki nas obdajajo. Lahko so to vizualne ali pač zvočne vibracije, ki govorijo o vsem kar nas obdaja, a je žal tudi minljivo. Ko tehnologija služi tako poneumljanju množic in propagandi, se lahko odločiš za drugačen pristop, k uporabi kreativnih tehnologij. V današnjem svetu je veliko šuma in signalov in mnogokrat se odločiš za nekvalitetno delo, če ti ga narekuje algoritem. Ampak algoritmi imajo tudi prednost, da izločiš vse kar te ne zanima in se posvetiš vsebinam, ki te zanimajo. Pesem je namenjena bolj generaciji x, kot pa mlajšim generacijam, čeprav so oni največji potrošniki digitalnih vsebin. Produkcijsko je pesem narejena na računalniku z prosto dostopnimi programi, kot so vst vtičniki in Reaper programska oprema, ki je dostopna na internetu (www.reaper.fm). Ker zaenkrat še ne uporablja profesionalnih programskih paketov, kot so Ableton, Logic pro in Cubase, je tudi zvok bolj zamazan in organski in v celoti narejen brez umetne inteligence, ki si bo sigurno tudi v produkciji digitalnih izdelkov izborila svoje mesto, kot avtomatizacija v industrijski proizvodnji in reduciranje človeka na poslušnega robota, brez lastnega vložka in vizije. Poznamo že recimo www.suno.com, kjer lahko generiraš cele pesmi povsem z ti. Prompt engineeringom in ti ni treba poznati glasbene teorije, digitalnih glasbenih programov in sploh vsega, s čimer je človek nekoč ustvarjal kvalitetno digitalno glasbo, pred tako množično produkcijo. Prav tako www.chatgpt.com ponuja možnosti ustvarjanja digitalnih zvočnih zapisov, ki so v celoti produkt nove dobe v kateri se je znašlo človeštvo. Tako se poraja zanimivo vprašanje, kakšno vlogo v prihodnosti imel še umetnik, če bo vse sintetično in sterilno, točno in nič kaj zanimivo, ampak bolj produkt visoko tehnoloških korporacij, ki obvladujejo tako tehnološko, kot medijsko sfero in se ravnajo, seveda, kot vsi, po tržni logiki in tako imenovanem attention retention kapitalu. Prav tako, kdaj zlahka dobiš občutek, da se vse vrti okoli potrošnje, saj je to glavna veja tekmovalnosti, ki je tudi prisotna v glasbenem svetu in velikih streaming platform kot so Apple music, Spotify in podobne, ki bolj kot ne zbirajo podatke o uporabnikih in je vse v domenah tehnološke elite, ki kroji sodobne trende in poslušalne navade, z mnogokrat banalnimi zvočnimi izdelki, brez duše in promocije t.i fake lifestyleov, ki jih vidiš kot privid na instagramu, facebooku in tiktoku.
Od tu naprej je tekst napisala umetna inteligenca.
S tem se odpira tudi vprašanje, ali bo poslušalec v prihodnosti sploh še sposoben razlikovati med umetniško iskrenostjo in tehnično dovršenim produktom, ki je rezultat algoritmične optimizacije. Morda bo ravno nepopolnost tista, ki bo postala nova oblika upora. Napake, šum in nepredvidljivost bodo nosilci avtentičnosti, saj bodo dokazovali prisotnost človeka v procesu ustvarjanja.
V tem kontekstu lahko razumemo tudi odločitev DJ Svaljka, da ostaja zvest bolj surovim produkcijskim pristopom. Njegova glasba ni zgolj estetska izbira, temveč tudi ideološka drža. Gre za zavestno distanco od hiperprodukcije in sterilnosti, ki jo omogoča sodobna tehnologija. Tak pristop zahteva več tveganja, vendar hkrati omogoča večjo izrazno svobodo.
Hkrati pa ni mogoče povsem zavrniti tehnologije kot take. Vsako orodje nosi v sebi potencial tako za manipulacijo kot za ustvarjalnost. Ključno vprašanje zato ni, ali bomo tehnologijo uporabljali, temveč kako in s kakšnim namenom. Umetnik prihodnosti bo morda prav tisti, ki bo znal najti ravnotežje med uporabo naprednih orodij in ohranjanjem lastnega izraza.
Na koncu se tako vračamo k osnovni ideji frekvence kot metafore. Frekvenca ni zgolj tehnični pojem, temveč simbol povezave med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Je nekaj, kar presega materialno in nas opominja, da umetnost ni zgolj produkt, temveč proces zaznavanja, interpretacije in čutenja sveta. V tem smislu “Code Red Frequency” ni le pesem, temveč opozorilo – signal, ki nas vabi k premisleku o tem, kam kot družba sploh gremo.
Verzija umetne inteligence :
Code Red Frequency je pesem, ki odpira vprašanje neznanih frekvenc — tistih, ki prihajajo iz preteklosti ali pa šele nastajajo v prihodnosti. Hkrati pripoveduje o hitrih spremembah sveta v enaindvajsetem stoletju. V času, ko javno mnenje in družbeno podobo vse bolj oblikujejo algoritmi velikih korporacij, se DJ Svaljk odloči iskati prihodnost v nematerialnem svetu vibracij, ki nas nenehno obdajajo.
Te vibracije so lahko vizualne ali zvočne; predstavljajo tok informacij, občutkov in pomenov, ki oblikujejo našo realnost, a so hkrati minljive. V svetu, kjer tehnologija pogosto služi propagandi in poneumljanju množic, se odpira možnost drugačnega pristopa — uporabe kreativnih tehnologij kot sredstva izraza in raziskovanja.
Sodobno okolje je prežeto s šumom in signali, med katerimi se posameznik pogosto izgubi. Algoritmi nas lahko vodijo v površinsko in nekvalitetno produkcijo, če jim slepo sledimo. Po drugi strani pa omogočajo tudi filtriranje vsebin in osredotočanje na tisto, kar nas resnično zanima. Ta dvojnost razkriva protislovje sodobne digitalne kulture.
Pesem je morda bližja generaciji X kot mlajšim generacijam, čeprav prav slednje predstavljajo največje potrošnike digitalnih vsebin. Produkcijsko je skladba ustvarjena z dostopnimi orodji, kot so VST-vtičniki in programska oprema Reaper, kar ji daje bolj surov in organski zvok. Prav ta nepopolnost postane pomemben del njenega izraza.
Zavestna odločitev, da v proces ustvarjanja ni vključena umetna inteligenca, odpira širše vprašanje o prihodnosti umetnosti. Tehnologije, ki omogočajo generiranje glasbe brez poglobljenega znanja — na primer platforme, kot sta Suno ali ChatGPT — spreminjajo razumevanje ustvarjalnosti. Glasbo je mogoče ustvariti hitro in učinkovito, vendar se ob tem poraja dvom o njeni avtentičnosti.
V takšnem kontekstu se zastavlja ključno vprašanje: kakšna bo vloga umetnika v svetu, kjer postaja vse bolj sintetično, natančno in tehnološko dovršeno, a pogosto brez globine? Obstaja nevarnost, da umetnost postane zgolj produkt visoko tehnoloških korporacij, ki sledijo logiki trga in maksimizaciji pozornosti.
Ob tem dobimo občutek, da se vse vrti okoli potrošnje. Glasbena industrija in pretočne platforme, kot so Apple Music, Spotify in druge, ne oblikujejo le dostopa do glasbe, temveč tudi naše poslušalske navade. Pogosto promovirajo banalne vsebine in umetne življenjske sloge, ki jih srečujemo na družbenih omrežjih, kot so Instagram, Facebook in TikTok.
V tem svetu postane nepopolnost morda zadnje zatočišče avtentičnosti. Šum, napake in nepredvidljivost niso več pomanjkljivosti, temveč dokaz človeške prisotnosti. Prav v tem se skriva potencial za prihodnost umetnosti — ne v popolnosti, temveč v iskrenosti izraza.
Kako postati producent številka ena :
Dandanes je proces ustvarjanja digitalnih vsebin dostopen sleherniku. Potrebuješ le malo znanja in tehnologije in lahko ustvarjaš digitalne vsebine.